Ste se kdaj vprašali, če ste naredili dovolj zase, da ste srečni? Sama sem se to vprašala šele pri 40 letih in bila zgrožena, kako je moja osebna rast šele na začetku in da sem vedno živela po željah drugih. Ne morem reči, da sem bila nesrečna, kajti prepričala sem samo sebe, da če živim, tako kot drugi hočejo, potem sem srečna in tako je tudi bilo, dokler mi ti drugi niso začeli obračati hrbta in ugotovila sem, da je moja osebna rast nekje daleč stran od mene.
Ta dan ni bil prijeten zame, lahko rečem, da sem se morala umakniti od vseh in dati to žalost iz bese. Ta dan sem prvič postavila seme na prvo mesto in moram reči, da me je pri tem bolelo srce, ker sem enostavno mislila, da delam nekaj narobe, ja osebna rast je še kako potrebna za srečo človeka.
Tako sem začela od začetka, moji dnevi po postali drugačni, moja osebna rast je rasla iz dneva v dan, lahko rečem, da sem začela spoznati sebe, svoje želje, svoje načrte in še marsikaj drugega. Dnevi so bili čisto nekaj drugega, kot sem bila navajena, lahko rečem ,da sem se učila reči komu tudi ne, če je bilo tako prav, to je bilo zame najtežje, a sčasoma sem videla, da so se ljudje začeli do mene spreminjati, kar naenkrat se je videlo, da so spoznali, da nisem jaz za njih vedno tam, ko me potrebujejo in da ne naredim čisto vse kar mi rečejo. Tako sem začela dobivati več spoštovanja, moja osebna rast pa se je razvijala še bolj.
Danes sem drug človek, osebna rast mi je odprla oči in postala sem končno človek z svojimi željami in potrebami. Sedaj delam še več stvari, a mi je osebna rast dala samozavest, da delam z ponosom in ne več z občutkom dolžnosti.
…